Si že vse preizkusil? Morda problem ni tam, kjer ga iščeš.

Srečanje začneva preprosto, s pogovorom. Poveš mi, kaj te trenutno obremenjuje oziroma kaj čutiš, da potrebuje pozornost. Lahko poveš veliko ali zelo malo — toliko, kolikor ti je v tistem trenutku naravno in varno.

Veliko ljudi ima vprašanja, kot so: »Kaj če mi bo neprijetno?«, »Kaj če ne bom znal govoriti o sebi?«, ali pa »Kaj če izgubim nadzor pred nekom, ki ga ne poznam?«. To je povsem normalen občutek — skoraj vsak ga ima pred prvim srečanjem.

Moja vloga ni analiziranje, ocenjevanje ali postavljanje diagnoz. Ne silim te v odpiranje tem, na katere še nisi pripravljen. Skupaj slediva temu, kar tvoj notranji sistem sam pokaže, in to se, pod mojim vodstvom, običajno zgodi precej bolj spontano in naravno, kot si ljudje predstavljajo.

Ves čas ostajaš v stiku s sabo in imaš nadzor nad tempom procesa. Nikoli ne greva globlje, kot si v resnici pripravljen iti.

Veliko ljudi po prvem srečanju reče, da je bilo precej bolj sproščeno in človeško, kot so pričakovali — in da po dolgem času čutijo določeno olajšanje ali več notranjega prostora oziroma miru. Nekateri opisujejo, da so po prvem srečanju prvič v letih zaspali brez nemirnih misli. Ni nujno, da je to dramatično — a premik se zazna.

Eno srečanje traja 90 do 120 minut, odvisno od programa. Pri enkratnem srečanju je to 90 minut, pri mentorskem programu 120. Prvi del je namenjen pogovoru in temu, da skupaj začutiva, kaj je v ospredju. Nato greva postopoma globlje v samo jedro tega, kar se dogaja. Na koncu pa vedno ostane tudi prostor za vprašanja, integracijo in umirjen zaključek srečanja. Od mene še nikoli ni nihče odšel v slabšem stanju kot je prišel.

Veliko ljudi se pred prvim stikom sprašuje, ali je njihova težava sploh »dovolj resna«. Pogosto imajo občutek, da pretiravajo, da bi morali stvari rešiti sami ali da imajo drugi veliko hujše probleme.

Resnica pa je, da ljudje največkrat ne iščejo pomoči zato, ker bi bili »prešibki«, ampak zato, ker že predolgo nosijo nekaj sami. Včasih navzven vse deluje normalno, znotraj pa človek že leta čuti pritisk, nemir, utrujenost ali občutek, da je nekje obstal.

Ni treba, da si na robu zloma, da si zaslužiš podporo. Dovolj je, da čutiš, da se nekaj v tebi ne premakne — tudi če tega še ne znaš dobro opisati z besedami.

Ta proces je lahko primeren zate, če:

• razumeš svojo zgodbo in veš, zakaj se določeni občutki pojavljajo, pa se kljub temu nič bistveno ne spremeni
• si že preizkusil različne pristope, a ostaja občutek, da se vrtiš v krogu
• čutiš, da je pod vsem skupaj nekaj globljega, vendar ne veš točno, kaj
• si želiš bolj iskrenega stika s sabo in ne samo hitrega »popravka« simptomov

Veliko ljudi pride do mene po tem, ko so že poskusili različne oblike pomoči — psihologa, različne terapije, knjige, delavnice, razne tehnike … in pogosto jih začne skrbeti, da je z njimi nekaj »narobe«. Kot da razumejo svojo težavo, pa se kljub temu nič zares ne premakne.

Večina klasičnih terapevtskih pristopov delujejo predvsem skozi pogovor, razumevanje vzorcev, misli in prepričanj. To ima svojo vrednost in marsikomu zelo pomaga. A v praksi se pogosto zgodi, da človek nekaj racionalno razume, njegovo telo in notranji odzivi pa še vedno ostajajo isti.

Veliko globokih notranjih stanj ni shranjenih samo v mislih. Overthinking, anksioznost, kroničen nemir, občutek ogroženosti, ponavljajoči se odnosi ali notranji pritiski pogosto živijo tudi v telesu, v živčnem sistemu in v globljih nezavednih odzivih, ki jih samo z razlago težko dosežemo.

Moj pristop zato ni usmerjen samo v pogovor ali analizo. Proces vključuje človeka kot celoto — um, telo, čustveni odziv, notranje občutke in globlji stik s sabo.

Ne iščeva samo razlage, zakaj se nekaj dogaja. Skupaj poskušava priti do mesta, kjer je stvar dejansko obstala in kjer te notranji proces še vedno drži v napetosti. Ko človek pride v stik s tem delom na varen in pravi način, se pogosto začne premik precej bolj naravno kot skozi samo razumevanje.

Če ti prejšnji pristopi niso pomagali, to še ne pomeni, da si »problem« ti. Včasih samo pomeni, da tvoj sistem potrebuje drugačen način dela.

Ni ti treba verjeti v »energijsko delo«, da bi imel proces učinek. Veliko ljudi pride precej skeptičnih — in iskreno, to sploh ni problem.

Pogosto imajo občutek, da to ni njihov svet, da niso »duhovni tipi« ali da morajo najprej v nekaj verjeti, da bi lahko delovalo. V resnici pa ne delava na principu prepričevanja ali vere.

Pomembno je predvsem to, da prideš dovolj radoveden, da lahko opazuješ svojo izkušnjo in vidiš, kaj se dejansko zgodi v tebi.

Veliko notranjih odzivov ni povezanih s tem, kaj si človek misli o določeni metodi. Telo, živčni sistem in nezavedni vzorci pogosto delujejo precej globlje od naših racionalnih razlag. Zato se včasih zgodi, da človek nekaj zelo dobro razume z glavo, njegovo telo pa še vedno ostaja v napetosti, strahu ali obrambi.

Moji klienti so zelo različni. Med njimi so podjetniki, starši, zdravniki, športniki, umetniki in ljudje, ki so večino življenja stvari reševali predvsem z razumom. Veliko jih pride šele takrat, ko ugotovijo, da samo analiza in razumevanje nista več dovolj.

Ne pričakujem, da v karkoli verjameš. Dovolj je, da prideš iskreno in preveriš, kako tvoj sistem odreagira na proces.

Povsem normalno je, da te pred srečanjem skrbi, kako bo vse skupaj izgledalo. Veliko ljudi se boji, da bodo morali na silo odpirati stare rane, podoživljati težke stvari ali izgubiti kontrolo nad čustvi pred nekom, ki ga še ne poznajo.

Proces ni narejen tako, da bi človeka silil v bolečino ali ga potiskal čez njegove meje. Ne gre za »kopanje« po preteklosti za vsako ceno. Skupaj slediva temu, kar se v tvojem sistemu naravno pokaže in kar je v tistem trenutku pripravljeno, da pride na površje.

Včasih se med srečanjem pojavijo tudi močnejša čustva — žalost, jeza, strah ali olajšanje. To samo po sebi ni znak, da gre nekaj narobe. Pogosto pomeni ravno nasprotno: da se je nekaj, kar je bilo dolgo zadržano ali potlačeno, začelo premikati.

Velika razlika je med bolečino, ki ostaja ujeta v človeku, in procesom, kjer se ta napetost začne sproščati. Bolečina človeka dolgoročno obremenjuje, proces pa prinese več prostora, lahkotnosti in notranjega miru.

Po srečanju se večina ljudi počuti bolj umirjeno, lažje in bolj v stiku s samim sabo. Nekateri občutijo tudi utrujenost — podobno kot po obdobju večje napetosti, ki končno popusti.

Od mene še nihče ni odšel v slabšem stanju kot je prišel — in to je tisto kar imam najrajši pri svojem delu.

To je eno najbolj razumljivih vprašanj — ker nihče ne želi vstopiti v nekaj brez jasnega občutka, kam to vodi.

Iskreno: enkratno srečanje je včasih dovolj za jasen premik ali vpogled, ampak pri globljih vzorcih to običajno ne zadostuje, da se stvar stabilno spremeni.

Kar smo gradili 20 let ali več je preveč kompleksno in prepleteno, da bi lahko razjasnili v 90 minutah.

Zato je zasnovan 4-mesečni program, ki vključuje 8 srečanj.

To ni odprt proces brez konca, ampak zaključen okvir, ki ima jasno strukturo, potek in cilj. V teh 8 srečanjih greva dovolj globoko, da se ne dotakneva samo površine, ampak prideva do jedra tistega, kar te drži — in to dejansko razrešiva.

To je optimalna linija dela: dovolj časa, da se proces ne raztegne in izgubi fokusa, in hkrati dovolj zgoščeno, da se stvari ne razvodenijo, ampak se premik zgodi znotraj realnega časovnega okvirja.

V praksi to pomeni, da se v teh 8 srečanjih zgodi jasen notranji premik — ne samo razumevanje, ampak realna sprememba stanja.

Seveda so razlike med ljudmi. Nekateri pridejo do premika hitreje, pri drugih se kakšna plast odpre globlje. Ampak struktura je narejena tako, da v 4 mesecih zaključiš proces, ne pa da ga začneš in pustiš odprtega.

Po 4 mesecih živiš naprej sam — brez nemira s katerim si prišel. Kot gospa, ki je po 60 letih nehala bati teme. Ali mamica, ki ne potrebuje več alkohola da se v družbi počuti varno.

To je zelo pogost dvom — še posebej pri ljudeh, ki so že poskusili različne pristope in ostali na istem mestu. Takrat se hitro pojavi notranji zaključek: »Mogoče je pri drugih to možno, pri meni pa ne. Mogoče sem pač preveč zamašen.«

Ta misel je razumljiva, ampak ni točna. Gre za isti vzorec, ki je človeka že prej držal na mestu — samo v novi obliki. Ko se pojavi občutek, da »pri meni ne deluje«, to pogosto ni realna ocena, ampak del notranjega sistema, ki že vnaprej zmanjšuje možnost spremembe.

Premik se zgodi pri vsakem, ker proces naslavlja vsa področja človeka — nič ne more ostati skrito. Kljub samosabotaži, umu, ki ne dovoli videti, in telesu, ki ne dovoli občutiti — pri vsakem najdem pot do tvoje biti. In tam se premik vedno zgodi.

Ker je zaupanje vnaprej težko, še posebej če ima nekdo za sabo razočaranja, jaz pa stojim za tem kar delam, ponujam garancijo vračila 70 % vloženega zneska.